Pred kratkim sva imela s fantom res neko stresno obdobje in enostavno nisva imela časa zase. Bilo je naporno tako v službi kot tudi doma. Dobila sem občutek, kot da sva se malo izgubila v času in pa seveda v situaciji, v kateri sva bila. En dan je fant končno predlagal, da bi šla na en pohod. Tako bi lahko se odmaknila od vsega, kar poznava in se malo sprostila nekje v višini. Definitivno sem se strinjala s to idejo in komaj sem čakala, da se odpraviva. Fant je rekel, da morava definitivno iti na nek pohod, ki vodi nekam kjer še nisva bila.
Tega me je bilo malce strah, saj ne bova imela nobene navigacije, saj sva telefona pustila doma, a hkrati sem komaj čakala, da grem ven iz hiše. Kot sem predvidevala sva se je med tem pohodom tudi izgubila. Bilo mi je pa zelo zanimivo, da me ni bilo nič strah in niti se nisem toliko obremenjevala s tem. Vedela sem, da bova nekako že prišla do tam, kjer sva začela in da bova že našla pot do doma. Na koncu sem imela tudi prav in sva prišla točno do najinega avtomobila. Res je, da sva potrebovala nekaj časa, da sva to našla, a hkrati je bilo res zelo sproščujoče in zanimivo. Tisti dan mi je bil res zelo všeč in definitivno bi ga še kdaj ponovila in to sem tudi povedala fantu. Tudi on se je s tem strinjal in je rekel, da so pohodi res lahko nekaj sproščujočega in da bi to morala početi večkrat. Bila sem zelo vesela, ko sva se strinjala s tem, da bova probala iti vsak vikend nekam, ni nujno, da na pohod, ampak vsaj na nek sprehod v naravo.
Še dandanes se tega drživa in si res vzameva čas vsak vikend, da greva nekam in da se spustiva.