Včasih si rečem, da bi se lahko malo sprostila in da me ne bilo kap, če bi kdaj šla spat, tudi če ne bi pospravila kuhinje. Vendar takšna sem, najlepše se počutim, ko se zjutraj prebudim in pridem v pospravljeno kuhinjo. Tako si skuham svojo prvo jutranjo kavo, vsi še spijo in imam svoj mir. Obožujem ta jutra, ko je tišina, ko lahko nekaj minut posvetim samo sebi in vem, ali ne bi zvečer pred spanjem pospravila kuhinje, da zjutraj ne bi tako uživala ob kavici.
Včasih sem sama sebi tečna, ker sem perfekcionist in to mi nikakor ni všeč, raje bi živela bolj sproščeno, rada bi videla, da me razmetano stanovanje ne bi razburjalo in da je normalno, da so kuhinje kdaj tudi več ur razmetane in da ni vedno takoj pomit posoda. Vsi pa tudi vemo, da je posodo najlažje pomiti takoj, kajti če je ne pomijemo potem se zasuši in je veliko težje.
Če bi mož kdaj pomil posodo, pa bi bila tudi jaz zelo vesela, to se ne zgodi nikoli. Tako vedno jaz poskrbim za vse, zato pa sem mogoče tako natančna, ker raje pospravim in imam mir, kot pa da pričakujem, da bo on pospravil, potem pa sem razočarana, ker tega seveda ne naredi. Enkrat sem ga prosila, da naj pospravi kuhinjo in jaz sem šla spat, ker me je bolela glava, vendar tega ni naredil, nikoli kuhinje ne pospravi, to bi lahko vedela tudi tisti dan, da je ne bo. Ko sem se zjutraj prebudila, me je čakala razmetana kuhinja in umazana posoda, tako sedaj vem, da če ne bom jaz pospravila kuhinje, je ne bo nihče. Moram pa reči, da sem razočarana, ker mi nihče ne bo rekel, da to ni samo ena velika lenoba in nič drugega.…