Pred kratkim sem izvedela, da je moja prijateljica dobila informacijo o temu, da ima raka. Bila sem tudi zelo presenečena, da je moja prijateljica to vzela čisto drugače kot jaz. Jaz sem seveda začela malce paničariti in nisem vedela, kaj pričakovati, saj je šlo za mojo res zelo dobro prijateljico. Ona pa je vse vzela malo bolj v izi. Vprašala sem jo, da zakaj se tako obnaša in kako to, da jo rak ne prestraši? Zelo enostavno mi je odgovorila. Rekla je da ne sme pustiti da je rak nekaj, kar jo bo prestrašilo, saj ga drugače ne bo premagala. Ko mi je to povedala mi je postalo vse malo bolj jasno in sem ugotovila, da ima prav. Rekla je da je rak definitivno nekaj, česar se ne smemo bati, saj drugače bomo to zelo težko premagali. Moramo res pozitivno razmišljati in samo tako bomo imeli lepe dneve in ne bomo konstantno razmišljali o temu, da imamo raka in seveda s tem bo življenje dosti lažje.
Rekla je, da so tudi zdravniki lepo povedali, da je zelo pridna, kar se tiče zdravljenja in da gre vsakič na boljše. To pomeni, da je njeno razmišljanje in njeno obnašanje definitivno pripomoglo k temu, da rak ni glavni del njene zgodbe. Jaz sem bila definitivno zelo ponosna nanjo in nisem morala verjeti, kako ji uspeva. Bila sem zelo vesela, da bo rak tudi premagala, saj so zdravniki bili res pozitivno presenečeni nad njo in so rekli, da je res velika verjetnost, da ga bo premagala. Jaz res ne bi morala biti bolj ponosna nanjo in rekla sem ji, da bo ona res pravi heroj, ko pride do teh stvari. Rekla je da se pogovarja z veliko ljudmi, ki imajo raka in jim nekako daje motivacijo, da gredo skozi to. Jaz sem bila res zelo ponosna, da imam tako zelo dobro prijateljico, predvsem pa, da imam tako zelo močno prijateljico.…