V življenju pridemo do kakšnih težkih odločitev, ki jih moramo sprejeti, ker življenje tako narekuje, tako smo tudi mi morali dati našo babico v upokojenski dom, vendar pa so ravno okna bila tista, ki so ji lepšala jutra in cele dneve.
Že prej, ko je bila doma, je vedno sedela tako, da so ji bila okna blizu in je lahko gledala, kaj se zunaj dogaja, nič ji ni pobegnilo, tudi slabih namenov ni imela, ji je pa do dalo dan, da ga je preživela z nasmehom na obrazu, tako da smo kar vedeli, da če bo šla v upokojenski dom, lahko veliko naredimo, da bo imela posteljo kjer bodo okna blizu, da bo lahko isto gledala ven.
Vsi vemo, da so danes upokojenski domi prezasedeni in da nimaš prav izbire in da si lahko srečen, da se kje kakšno mesto odpre, mi smo tako dobili domov obvestilo, da se je za našo mamo odprlo eno mesto in da lahko pride. Takrat vsakega stisne pri srcu in resnično smo upali, da bo upokojenski dom lep, topel in prijazen, seveda pa smo si želeli velika okna v njeni sobi. Tisti dan, ko je mama odhajala v upokojenski dom, smo vsi imeli nek knedelj v grlu in ta dan se nismo kaj preveč pogovarjali, samo čakali smo da vse uredimo.
Soba nas je pozitivno presenetila, ker so okna bila res velika in pogled skozi je bil na celo mesto, tako da smo bili malo bolj pomirjeni. Sobica je bila prijetna, osebje tudi in naj težje nam je bilo zapustiti sobo. Želeli bi jo odpeljati domov, vendar ni bilo možnosti, ona pa je bila razumna ženska in nas je z prijaznimi besedami ogovorila, naj ne skrbimo, kajti tukaj bo imela vse, lepa soba, velika okna, prijeten upokojenski dom, tukaj bom na toplem in skrbeli bodo zame, to je vse kar si želim.