Ko sva se z možem preselila v novo stanovanje, sem največ pozornosti namenila kuhinji in dnevni sobi. Jedilnica se mi je takrat zdela nekaj samoumevnega – miza, stoli, pa je to to. A s časom sem ugotovila, da prav jedilnica povezuje vse ostale prostore. Tam se zgodijo pogovori, praznovanja, tihe jutranje kave in večeri, ki se zavlečejo pozno v noč.
Na začetku je bila naša jedilnica precej prazna – bela stena, preprosta miza, nekaj neenakomerno ujemajočih se stolov. Potem pa sem začela opažati, da se vse pomembne stvari zgodijo ravno tam. Tam sva razpravljala o načrtih, pisala sezname za trgovino, reševala službene izzive in gostila prijatelje. Počasi sem jo začela doživljati kot srce doma.
Zato sem se odločila, da jo preuredim. Izbrala sem masivno mizo iz hrastovega lesa, ki diši po toplini, in udobne stole, ki vabijo, da za mizo sediš dlje, kot si nameraval. Dodala sem mehko svetlobo, ki zvečer ustvari občutek miru, in manjše detajle – prt z vzorcem, vazo s svežim cvetjem, nekaj sveč. Ko je bila prenova končana, je jedilnica končno dobila svoj značaj. Za dodatni navdih lahko v miru prebrskaš naš izbor za jedilnico.
Zdaj je to prostor, kamor se z veseljem vračamo. Ob nedeljah tam jemo zajtrk, med tednom kosilo, ob posebnih priložnostih pa praznujemo. Na mizi so drobtine, knjige, včasih tudi otroške barvice in ravno to ji daje življenje. Jedilnica je postala prostor, kjer se ljudje zberejo, ne glede na to, kaj počnejo.
Včasih zvečer sedim tam sama, s skodelico čaja in pritajeno glasbo. Pogledam okoli sebe in se zavedam, kako pomembno je imeti prostor, kjer se upočasniš. Morda je ravno zato jedilnica tako poseben del doma. Ni le za hranjenje, ampak za povezanost.
Ko me danes kdo vpraša, kateri prostor mi največ pomeni, vedno brez pomisleka rečem: jedilnica. Ker tam se začne in konča vsak dan – z ljudmi, pogovorom in toplino, ki jo lahko ustvari samo dom.