Dolgo časa sem lov poznal le iz raznih pripovedi prijateljev in sorodnikov. Ti so se namreč aktivno ukvarjali z lovom, ter sem kot otrok rad poslušal njihove zgodbe. V tistem času sem bil nad tem zelo navdušen tudi sam, kajti moj oče je bil lovec. Kot otroci si namreč najbrž vsi želimo početi isto, kot naši starši. A ker sem bil premlad, me je oče večinoma s seboj vzel zgolj na kakšne sprehode po gozdu. V spominu imam predvsem tisto opravilo, ko sva z očetom postavljala lovske kamere po gozdu, nato pa doma gledala, kaj vse se ponoči potepa po tem območju.
Ko pa sem postal starejši, me lov ni več tako zanimal, oziroma veselil. Nekako je to ostalo za mano, oziroma sem si vsaj tako mislil. V bistvu sem rabil zgolj nekoga, ki bi pokazal zanimanje za tovrstno aktivnost, ter me povlekel vanjo s seboj. Ob tem sem začel znova ceniti odgovornost, varnost in etiko, ki pri dejavnosti v naravi vedno pridejo na prvo mesto.
To se mi je tudi zgodilo, ko sem padel v družbo prijateljev, kjer so se nekateri ukvarjali z lovom. Zaradi tega me je lov kar naenkrat spet pritegnil, saj so prijatelji vedno govorili o tem. Nato so me en dan tudi vprašali, če bi se rad odpravil z njimi. Takrat se je v meni spet rodilo tisto zanimanje do lova, ter sem z največjim veseljem sprejel povabilo.
Tedaj so me prijatelji še malo pripravili, ter mi posodili primerno opremo, ki sem jo potreboval. Drugače pa sem imel tudi nekaj reči še od očeta, ter mi je bil pripravljen posoditi vse kar bi rabil. Tedaj smo se končno odpravili na naš prvi skupni lov. Ta izkušnja pa mi je res odprla oči. V tistem trenutku sem res zelo užival. Zaradi tega sem se dogovoril, da se bomo še kdaj vrnili v gozd, saj sem zelo užival. Oni pa so bili seveda zelo veseli, da so lahko to slišali. Od tedaj postopoma nadgrajujem znanje, preizkušam opremo in predvsem uživam v miru gozda ter odgovornem pristopu do narave.…