Življenje teče in ko si mlad, misliš da bodo vedno vsi ob tebi, ne razumeš izgube in da ko nekdo umre, ga ni več in ga nikoli več ne bo, takrat te to lahko tako preseneti, da depresija naredi svoje. Sama sem živela srečno življenje, polno smeha, veselja, topline, življenje mi je bilo lepo in rada sem živela, nikoli nisem premišljevala o smrti, nikoli nisem bila zamorjena, dokler nisem izgubila dedka, to pa je bil trenutek, ko se mi je vse obrnilo na glavo in tudi depresija je imela lažjo pot do mene.
Takšne bolečine nisem poznala, nisem se zavedala, da je odšel nekdo, ki se ne bo več vrnil in mi je v življenju pomenil največ, bil je moje dihanje, moje življenje, vodil me je skozi dneve, tedne, mesce in leta, vedela sem da ga imam in potem bum, ni ga več. Takrat pa je k meni prišla depresija.
Sprva se nisem niti zavedala, a ko sem se je bilo prepozno, takrat sem bila že uničena in polna žalosti, nisem znala več živeti sama, biti srečna, razigrana, naivna, prikupna, igriva, srčna. Tako je depresija ob izgubi dedka naredila iz mene zamorjeno osebo, polno žalosti, pogledi so bili prazni, jeza je bila v meni, polna razočaranja do življenja, zakaj mora biti tako, zakaj ga ni več, kako naj sedaj živim, nočem biti brez njega.
Najbolj žalostno pa je bilo, da sem se zavedala, da bo depresija naredila svoje, če se ne mislim pobrati, vendar se nisem hotela, nisem želela, vedela sem, vendar ne, jeza je bila preveli, dnevi so bili žalostni, nekaj je manjkalo in to nekaj je bilo tako veliko, da moji dnevi niso bili več to, kot so bili včasih. Nasmeh zanj je odšel, prišla pa je depresija, borim se in se še bom naprej, vendar nikoli ne bo več tako, ko t je bilo.…