Danes ena kava ni bila dovolj, da sem se zbudila. Ker sem delala pozno do večera in potem je bila ura čez polnoč, preden sem se umirila, sem se danes zbudila z glavobolom in težkimi očmi. Najprej sem si privoščila veliko vode in zajtrk, nato pa me je pocrkljala moja najljubša kava, ki ni naredila enakega učinka kakor ponavadi.
Nekaj časa sem vztrajala v prepričanju, da se bom vseeno zbudila, pa se žal nisem. Po dobri uri sem se sprijaznila s tem, da ena kava danes ne bo dovolj in odšla po novo. Za vsak primer, da bom res naredila vse, kar je v moji moči, da se končno zbudim, pa sem tudi odšla ven na zrak, da se nadiham svežega zraka, če je morda v tem težava. Še dobro, da je bilo zunaj sončno vreme in da je bilo nebo brez oblačka in sem se naužila še vitamina D. Škoda, ker me je čakalo še veliko dela in nisem mogla niti zunaj dlje časa, sem se pa vsekakor po tem, ko je druga kava naredila svoj učinek, do konca zbudila. Lahko pa, da je k temu pripomogel sveži zrak. V resnici mi je bilo pomembno samo to, da lahko končno delam z zbujenimi mislimi in ostrim fokusom.
Najtežje je, ko pride tak dan in se nikakor ne morem zbuditi, pa imam res veliko zahtevnega dela in potem sem kot cunja, ko pridem domov. Lahko se samo še uležem na kavč in zaspim v upanju, da se bom zbudila naspana. Danes na srečo ne bo tako, ker je druga kava pripomogla, da sem sem zbujena in v polnem zagonu. V resnici komaj čakam, da bom konec, da grem lahko po službi na en daljši sprehod in morda bo še ena kava na vrsti s prijateljico, ki je nisem videla že skoraj en mesec.