Ko sem postala drugič noseča, se mi je zdelo vse lažje. Tudi čas je hitreje mineval, saj sem imela opravka že z enim otrokom, ki pa ga je bilo potrebno pripraviti na prihod dojenčka oziroma na bratca ali sestrico. Da bi mu lažje razložila in , da bi si ustvaril lepo podobo, sem odšla v knjigarno in vprašala po knjigi, ki opisuje <span id="keyword-1" class="highlight-keyword has-url">nosečnost po tednih – slikovit vodič za starše še s slikanicami ali fotografijami.
Prijazna prodajalka mi je ponudila dve verziji takšne knjige. Na hitro sem prelistala obe in potem eno izbrala. Počakala sem še nekaj tednov, preden sem sploh uradno povedala vsem ostalim in tudi prvemu otroku. Počasi se mi je telo spreminjalo in čutila sem rahle utrujenosti in tudi kakšna slabost je bila prisotna. Vsak dan sem bila bolj utrujena in iskala sem priložnosti za spanje. Nekje v osmem tednu se je stanje malo umirilo, občutila sem mirnost in na ultra zvoku sva za možem slišala bitje srca. Ko sva prišla domov sva se odločila, da je čas, da poveva novico tudi najinemu otroku. Pripravila sem si knjigo nosečnost po tednih in poklicala otroka v naročje. Stisnila sva se in na uho sem mu prišepnila novico o prihodu dojenčka. Vprašanja kdaj in kako in kdo so kar začela deževati. Potem sem segla po knjigi nosečnost po tednih in počasi sva jo listala skupaj in si ogledovala fotografije. Poiskala sva fotografijo , ki se je ujemala s časom in potem sva rekla, da bova listala in sproti pogledala, kako raste dojenček v trebuhu. Vsak teden bo prinesel nekaj novega. Ko sem si sama seštela tedne, sem videla , da jih bo še kar trideset minilo in potem bomo lahko vsak trenutek pričakovali nov dogodek.
Zelo sem bila vesela, da sem kupila to knjigo, saj mi je zelo olajšala odgovore in pomagala pripravi otroka na prihod dojenčka. Tako smo z njo skupaj pričakali konec nosečnosti in obrnili nov lis v našem življenju.